VPRAŠANJE:
Naš 18 mesečni fantek vsak večer želi zaspati z mano, ko ga vprašava, če bo danes šel spat z atijem, odgovori z ne in me močno stisne okrog vratu. Z možem ga niti ne prepričujeva in gre spat z mano. Nekako se strinjava, da ko bo sam želel oz. pripravljen bo nekoč odšel spančkat tudi z atije. Seveda sva pa včasih tudi v dvomih, če tako delava prav… Edina težavica je ta, da vsak dan hodi spat med sedmo in osmo, razen tisti teden, ko sem jaz (na žalost) popoldan v službi, ker seveda čaka mene (priznam tudi jaz komaj čakam njega:-) ampak druge možnosti trenutno ni). Bi vseeno včasih moral vztrajati mož? Ali je vseeno prav da ga pustiva, da počaka name? Kot mamo pa me skrbi še ena stvar… In sicer čez dober teden imam eno službeno obveznost, ki pa bo trajala malo dlje kot običajno (po navadi mi najkasneje do 21te uspe priti domov) tokrat pa se bom vrnila ponoči in bo res predolga, da z atijem čakata name. Še vedno pa spimo v isti sobi in isti postelji, priznam da vsem trem prav prija;-) in upam, da s tem ne delava kaj narobe?

ODGOVOR:
Pred vami je krasna priložnost, da sinku pomagate “narediti korak naprej” v življenju. Otroci potrebujejo trdno in močno navezo z mamo in če je mama prisotna, očetje nimajo “šans” :)) tja nekje do otrokove starosti dve, tri leta, kar se tiče tolažbe pa lahko tudi celo življenje 🙂 vse to je ok. Toda to ne pomeni, da otrok ne more sprejeti, da je ok tudi očka, če mame ni. To zmore, potrebuje pa nekaj pomoči. Pravzaprav je bolje, da sinu pomagate “čez to” kot pa da poskrbite, da ste vedno doma – prišel bo dan, ko to res ne boste zmogli zagotoviti, kar se je zgodilo tudi vam. Večinoma pa se zgodi to, da nehote podzavestno začnemo “zameriti” otroku, pa ne vemo, kako bi rekli ne, niti ne verjamemo, da je prav, da rečemo ne (čeprav je) … in otrok to čuti, povsem nepotrebno.

Pri vas se to še ni zgodilo in povsem ok je, da vas otrok počaka, če to ne predstavlja problem vsem vpletenim. In povsem ok je, da kdaj to tudi ni mogoče. Otrok takrat potrebuje, da mu to poveste (kak dan prej bo dovolj) – na njemu razumljiv način, in potem še zjutraj oz. ko se tisti dan poslovite. Potem pa je večina na očetu, kako bo odreagiral. Kar otrok tisti večer od očeta potrebuje je dvoje: da očka ostane povsem miren in ljubeč … in da razume, da bo otrok morda lahko vznemirjen, da bo jokal … in takrat je pomembno, da ne skuša ugoditi vsaki njegovi zahtevi (še enkrat pit, pa še enkrat to ali ono …) ne, samo objem in tukaj sem, vem da pogrešaš mamico, ja vem,… ne ni mamice … in to je to. Brez drame in hkrati brez potrebe, da karkoli postavite na glavo, samo ste z otrokom, ki potrebuje najprej z jokom odložiti te občutke in potem bo res mirno zaspal in vse bo ok.

Skupno spanje (dokler je vsem vpletenim ok) pa je naložba za prihodnost … s skupnim spanjem otrok dobi toliko bližine, da bo lahko sprejel tudi večje stresne okoliščine, kot je to lahko bolj stresen vrtec, odsotnost mamice … kasneje šola … moj najmlajši je začel spati v svoji postelji tam nekje pri starosti 4 let (ker meni ni bilo več ok)… a kadar potrebujejo, še danes kdaj prespijo pri meni … imam pa prijateljico, ki ji je bilo ok in je otrok pri starosti 5 let sam izrazil željo, da sedaj bi pa imel svojo posteljo in svojo sobo. (malce za orientacijo in v pomiritev- vse je v najlepšem redu, le poslušajte sebe in sledite svojemu občutku … in srcu. To bo pravo.