VPRAŠANJE:
Primer: včeraj se je zvečer slačil in seveda je hotel iti po krajši poti in je vlekel čez noge vse skupaj…in hlače in spodnje hlače in pajkice in nogavice. Seveda ni šlo gladko in potem se je razjezil in se kar ugriznil v nogo. Ker sem bila zraven sem mu mirno rekla, da vidim da je jezen in da bi bilo bolje da vstane in z nogami buta v tla in da se sprosti. Me je pogledal in vstal in je res začel butati v tla in se jeziti. In sem ga vprašala če je bolje in se je potem res lažje slekel, sicer še vedno po svojem sistemu-vse naenkrat- a mu je uspelo.

ODGOVOR:
Kako odreagiramo, ko se otrok jezi, ko mu kja ne gre … prva reakcija je morda: hej, lažje je, če daš najprej hlače, potem pajkice … in če »noče poslušat« in hoče po svoje … seveda to pustimo, konec koncev slači sebe in lahko preizkuša svoje poti … toda če to dela z ihto ali če pri tem celo strga oblačila, to pa rabimo ustaviti in nagovoriti. Če se kar ugrizne v nogo, to ustavite. Pa ne zato, ker ni ok, da se grize, ampak ker ni jezen zaradi slačenja … to je samo sprožilec …

Kadar delamo kaj kar je težko (in smo znotraj sebe ok) se skoncentriramo, vložimo ves svoj napor, celo zašvicamo … toda jezimo se ne, ampak smo maksimalno skoncentrirani  … tudi otroci.

Kadar pa se jezimo, preklinjamo, tolčemo po mizi … pa to ni zato, ker je tako težko, ampak ker je to pač način, kako sproščamo notranjo napetost, ki je v nas (tako kot kajenje ali pa pitje kave ali pa opravljanje ali pa preklinjanje ali pa … karkoli že delamo odrasli, da sproščamo svoje ventile) … pa to nas ne »ozdravi« notranje napetosti, le sprosti malo ventil … vendar ponavadi na račun drugih ali pa lastnega zdravja. V tem primeru jeza ni »zdrav občutek«, ampak »razvada« krinka za nekaj drugega … ne potrebuje sprostiti jezo, tako le utrjujete vzorec, ki po moje ni zdrav: da se takole sproščamo … to tudi utrjuje vzorec: ko je preveč, pa malo udaril koga, pa je potem lažje za nekaj časa … ali pa če ga učite, da udari z nogami po tleh – to utrjuje vzorec, ki po moje ni zdrav …

Bolje: miha, stoj, jeziš se … takole ne moreš slačiti hlač … pridi, se najprej pomiriva, kaj te muči … no najbrž ne bo hotel objema, niti ne bo rekel: veš muči me … ampak bo postal še bolj jezen … in tu hodite po tankem ledu: otrok, ki se jezi, od nas namreč potrebuje ravno prav odločnosti a hkrati ravno prav ljubezni, da se jeza prelevi v jok … jaz recimo otroku ne bi pustila, da se takole slači … in moj najmlajši bi bil verjetno najprej užaljen, potem bi šel v sobo se kujat za 3 minute, potem pa bi prišel po objem in mi zlezel v naročje … in če bi jaz začela: kaj te muči, bi bil jezen in bi mi rekel: samo tiho bodi in me potolaži … in to je to.

Ne znajo povedati, kaj jih muči  … a to je ok … tudi odrasli pogosto ne vemo, kaj nas muči, vsaj tisti hip, ko se jezimo … toda če otrok vsakič dobi sporočilo: ne tako in jeza je »krinka« za nekaj , kar te muči … se nauči dvojega: da se ne dela stvari v jezi, da ni ok sproščati jezo … in da je jeza njegova odgovornost, da pod njo nosi nekaj kar ga muči, da jezo »pozdravi« to da se pride stisnit ali da malo pojoka v maminem razumevajočem naročju in potem odleže …

In če potem v mirodobnem času, najbolje zvečer pred spanjem (ali pa ko pride iz vrtca, če mu to ustreza) ustvarite ritual, ki daje otroku priložnost, da govori o tem, kar se mu je čez dan zgodilo, potem bo začel govoriti o stvareh, ki ga mučijo in težijo … in ne bo potrebe po sproščanju ventilov na ta način.