Če se preveč trudimo, da bi dobro vzgojili svoje otroke, se nam lahko zgodi, da spregledamo, da to že imamo.

Glennon Melton

O meni

Moje ime je Alenka Orešnik.

Po poklicu sem socialna pedagoginja in integrativna psihoterapevtka. 10 let sem delala v šolstvu z otroki s posebnimi potrebami sedaj pa svetujem staršem v zvezi z vzgojo otrok.

Moje članke najdete na iskreni.net, moje odgovore staršem najdete v arhivu foruma Vzgoja otrok in družine na med.over.net, od februarja 2016 pa urejam spletno stran, ki je pred vami.

Svoje otroštvo sem preživela v Ljubljani, sedaj pa s partnerjem in tremi otroki, ki so v letu 2016 dopolnili 10, 9 in 7 let, živim v Selški dolini nad Škofjo Loko.

 

 

Moja iskrena želja je, da starši na svoji poti vzgajanja ne bi bili nikoli sami s svojimi vprašanji, dilemami in težavami.

Sreča ni to, da nimamo težav, ampak to, da se naučimo težave obrniti sebi v osebno rast.

Kot mama

  • sem sebi in svojim otrokom obljubila, da si bom vedno vzela čas, ko me bodo potrebovali in iskali mojo bližino.

  • vedno bom pristna: če sem jezna, sem jezna, če mi ni, mi ni in če mi je, potem igrajva se …

  • ker vem, da nisem popolna, sem sebi obljubila, da bom za svoje vedenje vedno prevzela odgovornost kadar bom do otrok neprijazna in nespoštljiva

  • dovolila jim bom, da odraščajo v to, kar sami želijo postati, … taki kot so so točno to, kar morajo biti… in to jim večkrat povem.

Kot partnerka

  • bom vedno izbrala odnos in ne svoj prav
  • bom do mojega Borisa to, kar želim, da je on meni

  • ne bom nikoli pozabila, da sva na barki življenja skupaj oba

  • njegove jeze in slabe volje ne bom jemala osebno

  • ne bom nikoli dovolila, da jeza ali strah prizadeneta najin odnos

  • zaupam možu, da gradi svojo odnos do otrok po svojih izkušnjah in prepričanj

Kot svetovalka staršem

  • Sem prepričana, da imamo starši radi svoje otroke ne glede na to, kako jih vzgajamo

  • Verjamem, da ni napak, so le priložnosti za učenje 

  • Sem prepričana, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev, potrebujejo pa starše, ki zmorejo prevzeti odgovornost

  • Prepričana sem, da je največja ovira dobre vzgoje naš strah (da moj otrok ne bo dobro vzgojen, strah, da bomo otroka prizadeli in strah, kaj si bodo mislili drugi …) in pa napačno prepričanje, kaj je to, kar otroka vzgaja.

  • Verjamem, da ni nikoli prepozno, da spremenimo svoj odnos. Otroci se ne bodo od nas nikoli razvezali. Potrebujejo natanko 5 minut, da nam oprostijo, če smo v srcu iskreni.

  • In vedno bolj verjamem, da je ključ do dobre vzgoje vzgoja srca – kako se naučimo ravnati s svojimi in otrokovimi občutki.

Otroci si ne izberejo svojega otroštva. Mi to storimo zanje.

Moja zgodba …

Že kot najstnico me je zanimalo, kaj je to, kar naredi vzgojo dobro, kaj vzgoji otroka v srečno, uspešno in dobro osebo. Ni naključje, da sem pristala v poklicu socialne pedagoginje. Kadar sem morala razložiti, kaj to je, sem ponavadi rekla, da je to vzgoja problematičnih otrok, otrok z vedenjskimi težavami, čustvenimi težavami, pa tudi vsemi ostalimi možnimi težavami. Bolj so bili problematični, bolj mi je bilo v izziv biti ob njih in jih vzgajati. Dobro mi je šlo od rok, čeprav roko na srce, takrat vam ne bi znala natanko povedati, kaj je to, kar deluje in loči uspeh enega vzgojitelja od neuspeha drugega. Tako kot vsi sem stavila na “sodobne” tehnike, metode in pristope modificiranja vedenja: doslednost, postavljanje meja, posledice, in slavni seznami kontrole vedenja in na steni plakat s črnimi pikami in zvezdicami … čeprav sem že takrat slutila, da je s tem pristopom nekaj hudo narobe …

Potem sem postal mama. V službi sem obvladovala 10 problematičnih mulcev (tudi v visoki nosečnosti), doma pa me je skrb za jokajočega nebogljenega dojenčka preplavila s težkimi občutki nemoči in stresa. Brez pomoči ne vem, kako bi zmogla. Potem je sin postal malček, dobil sestrico in postal je zelo zelo agresiven do malčice. Poizkusila sem s pristopom, ki sem ga edino poznala in mu zaupala: postavljanje meja, doslednost, posledice, kazni, odmor … Na stolu tudi pod razno ni hotel sedeti, zato sem ga skušala jokajočega zapreti v sobo … in moj prvorojenec je doživel napad panike. Ko je zmagalo srce in sem odprla vrata in sina objela, sva jokala oba. Mislim, da so takrat začeli v meni zvoneti vsi alarmi, da očitno o vzgoji ne vem bistvenega. Zagotovo pa nisem v resnici vedela, kaj je tisti hip potreboval moj otrok in kako lahko naredim, da vzgoja ne bo borba ampak prijetno skupno druženje.

Iskala sem pomoč, pa je nisem našla … in takrat se je zgodilo nekaj, kar je pravzaprav postavilo temelje za mojo nadaljnjo pot: za nasvet sem prosila po mejlu svojo učiteljico psihoterapevtko iz Nemčije, ki ima svojo lastno kliniko za “jokajoče otroke”. In odpisala mi je, da ne ve, zakaj je moj otrok tak in da mi preko mejla ne more dati nasveta.

Takrat sem vedela, da se bom do odgovorov morala prikopati sama. Hkrati pa se je v meni rodila iskrena želja, da bi vsi mladi starši imeli na spletu dostop do dobrih in kvalitetnih informacij in nasvetov tudi v slovenščini, ne samo angleščini.

In kot pravijo … ko si na pravi poti, se stvari zgodijo kar same. V resnici nisem jaz našla knjig, ampak so me knjige našle same. Brala sem knjigo o porodu in v njej našla informacijo o avtorici Alethe Solter, ki uči starše vzgajati otroke na način, da vse svoje travme in stiske predelajo že v otroštvu. Na spletu sem našla njeno spletno stran, naročila njene knjige preko spleta … potem sem našla še več avtorjev in kupila še več knjig … In brala, brala, brala … knjige o vzgoji in spletne strani prebiram še danes:)

Mislim, da so otroci tisti, ki se spremenijo dobesedno čez noč … jaz sem potrebovala nekaj več časa. Najprej sem svojega prvorojenega, takrat 2,5let starega malčka prestavila k sebi, da je ponoči spal poleg mene. Do takrat sem namreč sledila principu, da mora otrok spati v svoji postelji, da ni razvajen. … In moj prvorojeni se me je naslednjih nekaj mesecev dobesedno oklepal celo noč … kot bi želel nadoknaditi in se napiti bližine, ki sem mu jo do takrat odtegovala. Agresija je močno usahnila in naši dnevi so postali mnogo prijetnejši. … Nisem popolna mama, še vedno se učim. Kar pa vem zagotovo pa je to, da kontrola vedenja ni to, kar otroke vzgaja. Vzgaja jih naš odnos. Odnos bližine in razumevanja.

Moj prvorojenec je v letu 2016 dopolnil 10 let, še malo pa bo najstnik, najmlajši pa je le tri leta za njim. Vsako obdobje pred nas postavlja nove izzive. Tako v vzgoji, kot tudi življenju.

Nisem popolna mama, moji otroci vam bodo povedali, da sem prijazna ampak včasih tudi sitna. Nekaj pa vem zagotovo: otroci niso nikoli problem … Težave so vedno v našem odnosu do njih ali pa v okoliščinah v katerih skupaj z otrokom živimo.

Od nas ne potrebujejo, da jih učimo, kako je prav …
potrebujejo pa, da z njimi ta “prav” živimo.

.