Občutki so tu, da nam pokažejo, kako lahko  najbolje poskrbimo zase. Toda le, če razumemo njihovo sporočilo.

O naših občutkih

Zakaj čutimo, kar čutimo in kaj takrat potrebujemo

Nekaj mojih najpomembnejših spoznanj o občutkih:

  • O občutkih vemo zelo malo, šele zadnja spoznanja, ki temeljijo na raziskovanju delovanja možganov nam odstirajo resnic, ki jih do sedaj nismo poznali
  • Občutke potrebujemo slišati, razumeti in ne pomiriti (utišati). Občutki so sporočila, ki nam govorijo, kaj potrebujemo, katere naše potrebo so nezadovoljene.
  • Boleči občutki minejo, ko slišimo njihovo sporočilo in razumemo, kaj potrebujemo.
  • Srečni bomo, ko si dovolimo čutiti, kar čutimo … in ne ko se trudimo biti pozitivni.
  • Izražanje občutkov ni nikoli agresivno, tudi kadar smo jezni.

Občutkov ne potrebujemo pomiriti ampak slišati in razumeti.

Bolj kot to, kar delamo in govorimo, je pomembno kako se v srcu počutimo.

Kaj je osebna rast

  • Osebna rast (tako kot jo razumem jaz) ni, da prenehamo biti žalostni, prestrašeni, jezni, zadržani.
  • Osebna rast je, da sprejmemo, da čutimo kar čutimo ko to čutimo in postanemo bolj uravnoteženi.
  • Osebna rast je, da se naučimo občutke slišati in jih sprejeti kot svoje vodnike … in ne da nas preplavijo in preplavljeni z njimi ravnamo nerazumno.
  • Osebna rast je, da v občutkih ne obtičimo … niti jih ne potlačimo.
  • Osebna rast je, da si ne prizadevamo biti srečni, ampak da zaupamo, da sreča pride sama.

Sreča je, ko vse v življenju sprejemamo kot dobro: ali nam je v oporo ali pa v osebno rast. Ni napak, so le izzivi. Brez njih ni rasti. In rastemo dokler živimo.

 

Kaj od nas potrebujejo naši otroci?

Otroci od nas potrebujejo, da jih naučimo občutke razumeti, prepoznati in slišati, kaj nam sporočajo. Potrebujejo, da jim pokažemo, kako pomembni so občutki in njihova sporočila. Tako se otroci naučijo zaupati sebi. In občutki bodo šli tako kot so prišli, ko slišimo njihovo sporočilo in ne, ko jih kontroliramo ali na pravilen način izrazimo …

Naše in otrokovo vedenje pa je vedno odraz tega, kako se znotraj sebe počutimo. Če čutimo, da del nas ni ok, da ni ok, da se tako počutimo, bo sledilo neprimerno vedenje, če globoko v sebi vemo, da smo ok in da je ok, da čutim kar čutim, pa četudi je to jeza, strah ali globoka žalost … potem ne bo grdega ali neprimernega vedenja, tudi pri otrocih ne – le izražanje občutkov  (le da otroci potrebujejo nas, da jih razumemo in sprejemamo). To pa ni nikoli grdo ali neprimerno.

Ni napak, so le izzivi, priložnosti za osebno rast, ki jih sprejmemo ali pa tudi ne.