VPRAŠANJE:
Trenutno sem precej izgubljena glede odnosa z mojo hčerko. Kmalu bo stara 3 leta, v manj kot enem mesecu pa pričakujemo tudi dojenčka. Imamo problem zjutraj. V vrtec jo vozi ati, ker ji je odhod v vrtec postal grozno težak odkar je ugotovila, da sem sama doma, ne hodim več v službo (že nekaj časa sem doma). In je vsako jutro, ko sem jo peljala v vrtcu jokala in se težko pomirila. Zato sva to nalogo spet nazaj prepustila njemu. Vendar to pomeni, da mora zjutraj vstajati prej. Kar ji je postalo grozno naporno. Zbudi jo partner nekje 20 pred šesto, in seveda takoj začne jokat in klicat mene. Jo prinese k meni v posteljo, se pocrkljava in potem jo komaj pripravim ,da gre z mano v dnevno sobo, kjer ji ati pripravi topel čaj. Potem pa se začne jok. Na kavču tišči glavo v vzglavnik,  moti jo mala lučka, da bi še spala itd. Vedno ji prigovarjam, da razumem, da je zjutraj težko, vendar, da v vrtec mora in da naj gre spit čaj, da se potem počasi oblečemo. Ko jo končno prepričava, da vstane…vmes še parkrat gre ugasnit luč, pa pokriva se z odejo…(in nama že začne vreti), se pričnejo borbe z oblačenjem. Pa ne bi sama, naj jo jaz, čeprav vemo, da se vse zna oblečt. Ji rečem, da ji lahko pomagam, da bova skupaj itd…in je eno samo dretje. To traja, dokler mi jo končno ne uspe oblečt in sfrizirat, parterja pa zraven mirit, da ne znori, ker je že ob vseh živčnih jutrih precej znerviran in počasi namiguje, da morava oz. mora on poskusit s kakšnim tršim prijemom. Vedno je z njo potrpežljiv in se tudi poskušata dogovorit, ampak jutranje vreščanje in pravo živalsko dretje, ko ni po njeno, mu “odnesejo pokrov”. Torej, kje delava zjutraj napako? 

ODGOVOR:
Otroci se ne upirajo zato, ker bi želeli doseči svoje … ampak ker je neka njihova potreba nezadovoljena, ker imajo problem. Ne znajo povedat, kaj je narobe, kaj manjka … odreagirajo pa tako, da se upirajo. Ko v vzgoji naletimo na takele “bitke moči” kot temu pravim jaz … imate tri možne poti:

Popustite in dovolite otroku, da odloča …
Vztrajate in “postavljate meje” in odločate vi …
Razumete in “popravite smer”

Kar otroci od nas potrebujejo je, da se čim bolj ognemo prvima dvema: da ne popuščamo samo zato, da bo mir, niti ne ukazujemo in vztrajamo samo zato, ker lahko in mislimo, da imamo prav … ampak da skušamo razumeti, kaj se dogaja in popravimo, kar ne štima. Otroci namreč niso po naravi taki: ni v njihovi naravi, da se upirajo in uveljavljajo svoje … to delajo, ker je to njihov najboljši način, da nam pokažejo, da nekaj ne štima, da nekaj manjka, da je nekaj narobe … ne znajo nam reči: hej mami, mislim da …. zato se upirajo in sabotirajo. Ne potrebujejo, da jim popustimo, ampak da razumemo in popravimo to, kar ne štima.

Ne vem če ste naročeni na moje novice, ravno te dni pišem ravno o teh različnih pristopih vzgoje in pisali ste mi vprašanje, ki zelo dobro na primeru pokaže različne poti vzgajanja.

Če otroku popustimo (dovolimo da odloča) “zgubljamo” vsi – otroci ne znajo voditi, lahko le sledijo …

Zato tudi ni dobro, da otroku zvečer popustite, ko z jokom hoče le vas. Seveda je ok, da ste z njo vi, če to želite, toda povsem ok je, če jo da spat tudi očka … na vas in možu je, da se odločate, kako in kdo otroka daje spat … seveda pri tem upoštevate potrebe otroka (toda “samo mami” ni otrokova potreba), … otrok zmore sprejeti, da ga kdaj da spat očka, če je starejši kot 2 leti (ko je mimo obdobje ko res potrebuje bolj mamico zvečer) pri starosti 3 leta je povsem ok, če otroka da spat tudi očka. Če je jok in protest, to ne pomeni, da je z vašo odločitvijo kaj narobe, to samo pomeni, da potrebuje nekaj pomoči, da to sprejme, nekaj razumevanja in tolažbe (od očka, ne od vas) … in bo sprejela. Nikar pa ne popustite samo zato, da bo mir. Če želite uspavati samo vi, potem je vse ok, če pa želite, da si to delite, potem pa nikar ne čakajte, da bo to otrok dovolil, to je vaša odločitev – vi odločate in otrok sledi …

Če se vas otrok oklepa, hoče samo vas, če je protest močan … to ne pomeni, da je zelo navezana na vas, ampak da ima v odnosu do vas premalo varnosti … In ko se zjutraj upira, tudi to ni kar tako iz kljubovanja, ampak zato, ker je to otrokov način da vam pokaže, da je nekaj problem. Kaj? Poglejva nekaj možnosti:

Kako otroka uspavate? Zapisali ste, da “mora zapret učke in zaspat” … kaj to pomeni? Da jo pustite samo v sobi? Otroci pri tej starosti potrebujejo, da smo poleg njih dokler ne zaspijo … Najbolje je, da se skupaj z njo uležete in jo stisnete k sebi … in tako zaspi, ter zapustite sobo, ko otrok spi. Tako uspavanje da otroku ogromno čustvene bližine in tako uspavanje potrebujejo še kar nekaj časa … šele nekje okoli vstopa v šolo so otroci zreli, da sami zaspijo tako, da mi zapustimo prostor … kadar pa imajo bolj stresno obdobje, pa prav tako in prihod novega člana, odhodi v vrtec, šolo, so taka obdobja, ko otrok potrebuje več bližine.

Otroci, ki zaspijo sami (tako da mi zapustimo prostor) v predšolskem obdobju, za to potrebujejo nek nadomestek mame – to so najprej dude, potem razne ninice … nič od tega otrok v resnici ne potrebuje, če smo ob njih mi.

Če otrok nima te bližine, se pojavi strah in otrok strah “miri” tako, da potrebuje rituale (še eno risanko, pesmico …), ki pogosto mejijo že na odvisnost – samo tako in nič drugače (samo mamica in noben drug)… vse to je povsem nepotrebna anksioznost, ki jo lahko odpravimo samo tako, da otroku omogočimo več bližine … če otroku potem vzamemo nekaj, česar se takole oklepa, sledi jok … pa ne zato, ker bi to hotel (ali potreboval), ampak ker to, da jo ne uspava mamica sproži v njej strah, ki je v njej … ne potrebuje “samo vas” – potrebujete pa, da odpravite okoliščine, ki v njej sprožajo strah …

Drugi možen vir stresa pa je vprašanje vrtca. Kako to, da hodi v vrtec, če ste vi doma? In kako si boste organizirali življenje potem, ko pride nov član?

Smisel vrtca je namreč, da starši lahko hodimo v službo … če ste vi doma, potrebe po vrtcu ni in otroci to večinoma zelo dobro čutijo. Otroci v predšolskem obdobju potrebujejo vas … sprejmejo vrtec, ker pač moramo hoditi mi v službo, toda če tega ni, potem potrebe po vrtcu ni. Posebno še, če boste vi doma z novorojenčkom – starejši otrok potrebuje biti doma z vami, sicer čuti, da vam je v breme … in potem odreagira z agresijo do mlajšega, oklepanjem … kar pa v resnici ni ljubosumje na novega člana, ampak pomanjkanje bližine z nami. Otroci lahko zelo dobro spoštujejo in razumejo potrebe drugih družinskih članov, če mi spoštujemo njega in niso breme, ko je pri hiši nov član.

Tretji možen vir stresa pa je razumevanje otrokove potrebe po joku. Jok (v ljubečem in razumevajočem maminem naročju) je namreč “zdravijo” za mnoge tegobe otroštva. Kar starši nagonsko naredimo pa je, da skušamo jok utišati – damo otroku dudo, ga preusmerimo drugam, zamotimo, skušamo “pomiriti” z: no no, je že dobro, saj nič ni … v resnici pa z jokom otroci odložijo mnogo napetosti in stresa, ki se čez dan nabere. Zato je mnogo bolje, da vedno preverimo najprej otrokove fizične potrebe, potem pa, če je za vse to poskrbljeno enostavno samo vzamemo otroka v naročje in smo z njim – ga ne skušamo “no no je že dobro” utišati … ampak samo razumemo: si se udarila, pa te boli, ali pa samo objem, besede so pogosto odveč. Če tako tolažimo otroka (brez da ga utišamo) imajo otroci v začetku več potrebe po joku, potem pa vedno manj. Predvsem pa se zelo popravi njihovo vedenje in postanejo mnogo bolj prijetni in sodelujoči otroci.

In četrta možnost- količina spanja. Otroci v tem obdobju ponoči potrebujejo 9-10 ur spanja (dokler spijo čez dan 1-2 uri). ko začnejo izpuščati popoldanski spanec, pa se količina spanja ponoči podaljša na 10-11 ur. Spanje je zelo povezano z našim počutjem: kadar je v otrokovem življenju več stresa, potrebuje več spanja – tudi 12, 13 ur. Zato prvošolčki tipično potrebujejo zopet nekoliko več spanja in marsikdo v začetku zaspi še popoldne. Še bolje pa je, da skušamo zmanjšati stres v otrokovem življenju.

Ne glede na vse to in poti, ki jih boste izbrali od tu naprej … pa bodite pozorni na svoje reakcije, ko se upira. Če otrok ne sodeluje, to ni zato, ker noče, ampak zato, ker ne zmore. V sebi nosi neko potrebo, ki ni potešena … kar potrebujete ni, da vztrajate pri svojem in ji dopovedujete, ampak da najprej najdete stik z otrokom preko razumevanja: ti je težko vstati in iti v vrtec, pridi, da te še malo objamem … ti je težko oblačiti se zjutraj, pridi bova skupaj …

Otroci sledijo in razumejo, ko najprej mi razumemo njih in jih spoštujemo. Bodite njen zaveznik … in dober voditelj in otrok bo sledil.

Natresla sem vam mnogo … vzemite pa le tisti, kar začutite, da vam je lahko v pomoč in sledite svojemu občutku. To bo za vašo družino prava stvar.