VPRAŠANJE:
Hčerka, stara skoraj dve leti, je a začela tepsti mene, moža in pljuvati ter si puliti lase in metati stvari po tleh, ko kaj ni po njeno. Zlasti puljenje las naju z možem kar malo straši, saj izgleda res grozno (navzven ne delava panike). Preden se je začelo tako vedenje je zbolela in je bila en teden doma, nato pa je bila še en teden pri babici, da se ne bi takoj ponovno česa nalezla v vrtcu. Nato pa je začela spet hoditi v vrtec, kamor je sicer rada hodila, vendar pa se je potem, ko je tri dni ponovno hodila v vrtec, zjutraj, ko sva se z možem hotela posloviti, začela jokati. Babico tudi veliko omenja. V vrtcu nisem zaznala kakšne spremembe, tudi vzgojiteljica jo pohvali… Ker sama nisem dovolj v stiku s svojo jezo, me to njeno vedenje zelo vznemiri in ne vem kako ravnati, da ne bi zaradi mojih  oz. najinih reakcij hčerka začela tlačiti čustva (v naši družini so bila vsa negativna čustva tabu oz. prepovedana), hkrati pa želim vseeno postaviti neke meje. Sedaj se ponavadi odzovem tako, da jo pri udarcih in puljenju las ustavim oz. vsaj poskušam (lase si tako hitro izpuli) in poskušam z njo vzpostaviti stik in jo potolažiti (vendar v teh momentih v bistvu to ni preveč uspešno, kljub temu sem vsaj ob njej), nato pa ji mirno razložim, zakaj nekaj ja oz. ne… Namenila sem ji še več pozornosti in ljubezni in opazila neko izboljšanje, vendar pač vedno ne more biti vse po njeno in takrat se tako vedenje ponovi…

ODGOVOR:
Najprej bi vam rada povedala, da dobro vzgojo sestavljata dva koraka: eno je, kaj naredite, ko se takole vedenje zgodi, kako takrat odreagirate … temu jaz pravim: strategije preživetja, takrat gasite požar …

IN drugi korak: ko vzgajate …. ko se namreč zgodijo takile dogodki, takrat potrebujete vse skupaj pomiriti, da pa se to v bodoče ne bi tako pogosto dogajalo, ali celo, da vedenje izzveni, pa potrebujete razumeti, zakaj se to dogaja, kaj manjka in kaj hčerkica od vaju potrebuje, da ne bo potrebe po puljenju las.

Ko se zgodi puljenje las – takrat namreč samo mirite … da pa vedenje izzveni, pa potrebujete nekaj narediti ko tega ni, nekaj spremeniti ,začeti zavestno nekaj delati drugače …

Zakaj si torej puli lase (zakaj to vedenje) in kaj lahko naredite, da bi to minilo?
Agresija, posebno autoagresija je znak, da otrok ne more izraziti, dati ven, predelati bolečih občutkov, ki so v njem … nekoliko je to povezano s tem, da otrok še ne govori (dobro), takrat je to vedenje hitreje na sporedu … kljub temu otrok ne bo imel potrebe po tem, če mu bomo s svojim odzivom pomagali pri izražanju občutkov in predelovanju bolečih izkušenj.

Ključnega pomena pri tem je vaš odziv, ko je nekaj ne … večina staršev reče ne in če otrok odreagira z jokom ali izbruhom, gremo in otroka prepričujemo in mu razlagamo zakaj je nekaj ne … pa to otrok ne potrebuje …

Predstavljajte si, da (se opravičujem, sedaj bom dala morda malce trapast primer, ampak ta mi je prišel na pamet) … predstavljajte si, da  ste se veselili pomladi in nasadili pred hišo čudovite rože … in potem vam jih nekaj uniči (vreme, sosedov kuža) in vi ste prizadeti, jokate … se jezite … in sedaj pride k vam mož in začne:pa saj veš, da … zakaj pa nisi … ne moreš … to nas ne pomiri, ampak še bolj razburi, kajne.

Tudi naši otroci, ko hočejo, še eno čokoladico (npr.) pa rečemo ne … in izbruhnejo v jok, ne potrebujejo od nas, da jih prepričujemo zakaj ne … in zakaj to ni zanje dobro … potrebujejo samo naš objem in razumevanje: ja vem, da si si želela, vem da ti je hudo … in objem. Brez pridige.

Opisali ste res nekaj možnih vzrokov-dogodkov, ki so morda v deklici pustili nepredelane boleče občutke … in sedaj od vas potrebuje, da razumete, da bo morda “iskala” trenutke, da lahko izbruhne v jok, da potrebuje to, da odloži bolečino, ki je v njej … če mirno rečete ne, (ko je ne) a hkrati razumete, da jok ni samo zaradi tistega bonbončka, ampak da deklica hkrati predeluje še marsikaj drugega, boste lažje odreagirali ljubeče …

Hkrati pa deklica potrebuje, da ji tudi pomagate na drugačen način predelati dogodke, ki so pravi vzrok njenih nabranih občutkov … Preprosto lahko govorite o tem, ko sama načne pogovor (npr o babici) – ti je bilo fino pri babici … kaj ti je bilo všeč … pogrešaš babico …
Kako z otrokom govoriti, boste našli v knjigi Siegel: Celostni razvoj otroških možganov

Načrtno začnite tudi z njo več govoriti o stvareh, ki se ji dogajajo čez dan. Najboljši čas za to je, ko pridete domov ali pred spanjem … takrat vam bo lahko pokazala, katere stvari jo še vznemirjajo, če skupaj z njo preletite dan, kaj vse se je zgodilo.

Da zvečer ne more zaspati (čeprav je utrujena) je tipičen odziv otroka, ki ima v sebi preveč nepredelanih bolečih občutkov … če morda malce spremenite svoj odziv: npr. vztrajate pri tem, da greva spat, da se gre spat (ugasnete luč, se uležete) … če ste pri tem dovolj odločni, a mirni … bo deklica začela jokati in potem potrebuje samo vašo bližino in razumevanje in bo predelala in odložila, kar je v njej. Dokler otrok še ne govori veliko, je jok pravzaprav edini način, da da ven bolečino … seveda jok v vašem ljubečem in razumevajočem naročju … da vztrajate, da greste spat, a hkrati razumete, da ima v srčku bolečino in potrebuje še jokat …

Pri tem vam je lahko v pomoč tudi energijska medicina in tapkanje (malce pobrskajte po knjigah, če vam ej to blizu .. z nekaj prijemi ali nežnim tapkanjem ji lahko zelo pomagate predelati strah in bolečino, toda le če ste pri tem vi mirni in pomirjeni).

Pomembno je tudi, kako jo uspavate: uspavajte jo tako, da se skupaj z njo tesno objeti uležete v posteljo … ko zaspi pa jo lahko prestavite v njeno posteljico … to otroku da največji občutek bližine in tako se lahko pomirijo in mirno zaspijo … Tudi če se boste odločili, da vrtec ostane, boste potrebovali zavestno v vaš vsakdan uvesti več bližine, da se bo deklica lažje spoprijemala s stresom.

ODGOVOR MAMICE:
Rada bi se vam zahvalila za vaš izčrpen odgovor. Prebrala sem ga vsaj desetkrat, saj ste res izčrpno in podrobno odgovorili na vsa moja vprašanja oz. pomisleke in zelo zadeli… Vaš odgovor nam je bil v veliko pomoč. Še posebej všeč mi je nova metoda uspavanja. Prej sva brali pravljice, pela sem ji, pa ni in ni zaspala, čeprav sem ležala zraven nje (in ponavadi tudi zaspala z njo, včasih pa še pred njo:)). Njena posteljica se sicer drži najine in nima ograjice, tako da je vstajala in hodila nazaj v kuhinjo in dnevno sobo, ker sem pustila odprta vrata, da je bilo malo svetlobe. Sedaj pa greva spat, jaz zaprem vrata in ugasnem luč in jo stisnem k sebi… Najprej se je zgodilo točno to, kar ste napisali – začela je jokati,kot da daje nekaj ven… (ne iz protesta, ker ne bi hotela spat) jaz pa sem jo samo objela in jo malo pobožala po obrazu brez pogovarjanja in je zaspala. Sedaj že sama reče, da gre spančkat in veliko hitreje zaspi… Res neverjetno, saj prej niti ni želela v spalnico.